UTRINKI
Pozdravljeni planinski prijatelji
SPOZNAVANJE PARKA PRIRODE UČKA
Odbor za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljane je v soboto, 13. aprila 2024 uspešno izvedel strokovno ekskurzijo po Parku prirode Učka. Med udeleženci so bili večinoma varuhi gorske narave in gorski stražarji ter ostali ljubitelji narave. Bilo je 48 udeležencev iz 12 društev.
Masiv Učka dominira nad Istro in Kvarnerjem. Park prirode Učka je umeščen po sredini tega masiva, njegova površina pa meri 160 km 2 . Zaradi edinstvenih klimatskih pogojev je tu izredna biološka raznolikost. Območje v glavnem pokriva gozd, v vršem delu je bukev z značilnimi krivenčastimi debli, nekaj nižje je gozd belega gabra in hrastičja, v spodnjem pa še črni bor. Na pobočjih Učke uspevajo še lovranski kostanj – maroni, šparglji in druge rastline, znane v kulinariki. Učka je edini predel na svetu, kjer raste učkin zvonček. Učka je tudi eden zadnjih predelov, kjer lahko vidimo beloglavega orla. Tu je domovanje divjega prašiča, gozdne uharice, srnjadi, sivega sokola, kač in martinčkov. Na livadah se med raznoterim cvetjem spreletavajo metuljčki – črni apolon, gozdni črni okar, kozličev modrin in drugi.
Učka je dokaj bogata s padavinami in tu so mnogi izviri, studenčki, potočki in slapiči. Območje Učke ima za bivanje ugodne klimatske razmere, zlasti na južnih pobočjih. MasivUčke predstavlja naravno pregrado med blago kontinentalno klimo Istre in izrazito mediteransko klimo Kvarnerskega zaliva. Prve naselbine so bile v jamah in spodmolih že v pradavnini. Sledilo je naseljevanje tudi v času prihoda Slovanov, zlasti na južnem delu Učke.
V obdobju antike in srednjega veka Učka ni bila več zanimiva za novo stalno naseljevanje, temveč je preko prelazov nudila povezavo med Istro in kontinentalnim delom Hrvaške. V času Avstro-Ogrske postane Učka zopet zanimiva za stalno naseljevanje. Tu so bili ugodni pogoji za živinorejo – drobnico in govedo buškurin – ter sadjarstvo. Iz teh časov so danes še vidni suhi zidi in pastirski stanovi ter opuščeni stari sadovnjaki. Naseljenost južnih pobočij je tudi danes aktualna, vendar kmetijstvo ni več osnova za preživetje. Življenje se je z razvojem turizma premaknilo bliže obali. V zaščitnem znaku Parka prirode Učka sta kostanj maroni in govedo buškurin.
Obiskali in ogledali so si tri zanimivosti pogorja Učke.
Najprej so se vzpeli iz naselja Kolavići na Veprinac. Veprinac je 517 m visok vrh, ki se nahaja v severovzhodnem delu pogorja. Na samem vrhu se nahaja vasica Veprinac.
V tem slikovitem kraju z najlepšim pogledom na celoten Kvarner se skriva bogata dediščina.
Na vsakem koraku se nam odkrivajo pomembni kulturno-zgodovinski spomeniki. Prvi med njimi je baročna cerkev sv. Marka in njen veličasten zvonik. Tu najdemo še starodavno kapelo sv. Ane, pržon (ječo) in mestno ložo. Kraj se prvič omenja leta 1351. Znan je veprinski zakon datiran leta 1507 in je prvi dokument, sestavljen iz 43 členov. Rokopis je v glagolici in je shranjen v Hrvatski akademiji. Nato jih je avtobus prepeljal na sedlo Poklon.
Od leta 1876, ko je bila zgrajena istrska železnica, so ljudje potovali po opravkih iz Istre na Reko ali naprej na "celino" preko 922 m visokega prelaza, ki povezuje gorska masiva Učka in Čičarija. Ko so prispeli na vrh prelaza, se je pred njimi odprl pogled na ves Kvarner in prvo kar so videli, je bila romarska cerkev na Trsatu. Ustavili so se, se poklonili in molili. Tako je prelaz dobil ime Poklon. Danes je na Poklonu izhodišče za mnoge planinske poti po Učki in Čičariji, tu je planinski dom PD Opatija in nov informacijski center s prodajalno spominkov, bifejem ter upravo Parka prirode Učka.
Drugi del izleta je bil spust s Poklona v kraj Liganj (300 m), kjer je bila včasih uprava Parka. Pot je v začetku vodila po gozdni cesti, nato po bolj ali manj strmih gozdnih stezicah in poteh. Med hojo so opazovali sveže ozeleneli gozd bukve, gabra, hrasta, kostanja in bora.
Občudovali so suhe zide, ki so jih predniki postavljali okrog vrtač. Tako so očistili teren kamenja in pridobili ravno površino za košnjo trave ali za pašo. Prisluhnili so ptičjemu petju ali so si ogledovali zanimivo rastlinje, zlasti pomladno cvetje.
Iz Lignja je avtobus prepeljal skupino v Lovransko Drago, naselje, ki dobesedno čepi na slikovitih terasah na jugovzhodnem pobočju Učke. Med vožnjo proti Lovranski Dragi so lahko od daleč občudovali enkratno lego vasi. Vse je razvrščeno po razmeroma strmem pobočju, hiše, hlevčki in njivice, posajene z zelenjavo, cveticami in majhnimi sadnimi drevesi.
Z roba vasi so se podali še na ogled slapu Slap. Ta slap je na območju Lovranske Drage, ene najlepših dolin na vzhodnem pobočju Učke.
Pot vodi ob šumeči vodi, ki priteka izpod slapu skozi nasade kostanja maronija, skozi gozd hrasta in gabra, preko starih terasic, na katerih so nekoč obdelovali zemljo. Slap kaže stotero obrazov glede na količino padavin pred obiskom, vendar je vedno zelo zanimiv in lep. Tokrat je bilo malo vode, a pogled na steno preko katere naj bi padal, je neponovljiva. Ta naravovarstveni izlet je bil v okviru Odbora za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljana, ki je tudi kril stroške prevoza. Odbor je organiziral in izvedel že nekaj podobnih akcij in sicer po dolini Kamniške Bistrice, po Orlovi poti na Kočevskem in lani na Pohorje do Lovrenških jezer.
Program ekskurzije je pripravila in izlet vodila Marinka Koželj Stepic, vodnica PZS, prijave pa je zbirala Nevenka Rajhman, vodja Odbora za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljana. Marinka Koželj Stepic
Poročilo s strokovne ekskurzije "Varno gibanje v gorah pozimi" na Pokljuki, Julijske Alpe
V soboto, 23. in v nedeljo, 24. 3. 2024, smo bili na strokovni ekskurziji na Pokljuki. Tema letošnje ekskurzije je bila Varno gibanje v gorah pozimi.
Do Blejske koče smo šli po poti, ki vodi preko planine Zajavornik. Po prihodu v kočo smo opremo odložili v predavalnici in se pripravili na gibanje po zasneženem gorskem svetu. Ker je bila snežna odeja mehka in debela, smo se na Brda odpravili s krpljami in turnimi smučmi. Pred kočo smo opravili test lavinskih žoln. Med hojo smo opazovali razliko med gibanjem v kopnem in med gibanjem v snegu. Opazovali smo tudi razliko med težavnostjo hoje v kopnem in v snegu. Zaradi udiranja se časovnica lahko podaljša tudi za večkratnik. Na vrhu Brda je pihal mrzel veter, kar nas je opomnilo na to kako pomembna je zaščita telesa pred izgubo toplote. Na poti smo videli opasti in sem ter tja pod snegom naleteli na kakšno skrito luknjo, ki se je oblikovala nad skalami in nad rušjem.
Po kosilu se je vreme nekoliko poslabšalo, zato smo popoldan izkoristili za usvajanje teoretičnega znanja v predavalnici koče. Obravnavali smo hojo z derezami in cepinom, ter pokazali različne vrste le teh. Seznanili smo se z različnimi vrstami bivakov s poudarkom na nenačrtovanem bivaku v snegu. Prikazali smo uporabo lavinske opreme in postopek reševanja zasutega v plazu ter si pogledali nekaj posnetkov sproženih plazov in primerov reševanj iz plazu. Oskrbnik Andrej nam je demonstriral sprožitev lavinskega nahrbtnika. Po večerji smo se zabavali ob glasbi in plesu.
Naslednje jutro smo se podali na teren na praktične vaje. Ponovno smo se opremili z lavinsko opremo, derezami, cepini in čeladami. Najprej smo prikazali in preizkusili hojo z derezami, nato še ustavljanje s cepinom. Potem smo se preizkusili v iskanju z žolno in v sondiranju. Prikazali smo tudi prerez in preizkus snežne odeje.
Po kosilu smo imeli pohod na Mrežce, kjer smo se soočili z oteženo orientacijo med sneženjem in v megli.
Udeleženci so bili navdušeni nad strokovno ekskurzijo in obravnavanimi temami. Zelo zadovoljni smo bili tudi z dvodnevnimi gostoljubnostjo, pogostitvijo in bivanjem v Blejski koči, za kar se oskrbnici Tini in oskrbniku Andreju najlepše zahvaljujemo.
Strokovno ekskurzijo sem organiziral in vodil:
Niko Bertoncelj, inštruktor planinske vzgoje,
vodja Vodniškega odbora MDO PD Ljubljane.
POGOZDOVANJE na KRASU
LOVRENŠKA JEZERA
Lovrenška jezera (1510 m – 1520 m) se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Lovrenška jezera so ena najbolj slikovitih pohodniških točk z edinstveno naravo. Pohodniška pot kljub enostavnosti bogato nagradi. Lovrenška jezera so zaradi nepropustnih tonalitskih tal nastala v skledastih kotanjah. Jezerc je 22, včasih tudi manj, odvisno od obsega stoječe vode, ki se obnavlja le s padavinami. Globoka so do 120 cm. Jezera se nahajajo v gozdnatem rezervatu, ki sega od Mulejevega vrha do Jezerskega vrha. V širši okolici raste na šotnih tleh nizek, pretežno smrekov in borov gozd, porasel z lišajem. Okrog jezer raste nizko barsko borovje. Tu najdemo tudi nekatere redke rastline: razne šaše, rjasti sleč, mahovnico, divjo rožmarinko in mesojedo dolgolistnato rosiko. Na južni strani stoji razgledni stolp, do prvih treh jezer pa je urejena pot po mostnicah. Tako so zaščitili barje pred uničevanjem, saj je pohodnikov veliko in vsako leto več.
Ko smo prišli do koče na Pesku, je sonce sramežljivo posijalo skozi koprenaste oblake. Skoraj vsi smo naročili kaj iz bogate kulinarične ponudbe in bili hitro postreženi. Ker je nekaj posameznikov tožilo o bolečih kolkih in kolenih, smo poklicali voznika na Roglo, da nas je prišel iskat do koče na Pesku. V Ljubljano smo se vrnili v popoldanskih urah z željo, da bi bili podobni izleti še kdaj.
Ta izlet sta pripravili Nevenka Rajhman, vodja odbora za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljana, in Marinka Koželj Stepic, vodnica PZS in vodja odbora za informiranje in propagando pri MDO PD Ljubljana. Prva je obveščala društva in zbirala prijave, druga pa je opravila ogledno turo, rezervirala avtobus in izlet tudi vodila.
Besedilo in foto: Marinka Koželj Stepic
Spoštovani!
Vabim vas, da se lotite spletnega kviza “Kaj vem o gozdu, gozdarstvu in lesu”, ki smo ga pripravili ob letošnjem Tednu gozdov.
Kviz je namenjen vsem generacijam.
Lotite se ga, ni pretežek, ne prekratek in ne predolg. Upamo, da vam bo v zabavo, spodbudo in korist!
Vabim vas, da vstopate vanj preko FB strani Zavoda za gozdove Slovenije:
https://www.facebook.com/
in “gredoč” všečkate to stran.
Nahaja se na spletni strani Muzeja Vrbovec Nazarje.
http://www.muzej-vrbovec.si/
Lep pozdrav vsem skupaj in vsakemu posebej!
Marijan
Dan zemlje 22. april – Odbor za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljana
V torek 18. aprila 2023 smo se sestali varuhi gorske narave in gorski stražarji, tokrat v razširjeni sestavi in ene izmed točk dnevnega reda je bila tudi dogajanje (posek ) v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Našemu vabilu so se odzvali iz Zavoda za gozdove RS, konkretno iz Območne enote Ljubljana. Dejavnost gozdarjev, mestne občine in uprave Krajinskega parka v tem primeru sta prisotnim obrazložila ga. Barbara Slabanja – ogovorna za gojenje in varstvo gozdov in Jernej Rednak, vodja KE ( krajevne enote ) Ljubljana. Zaradi naše pomanjkljive tehnične opreme -računalnika ( ki ga nimamo ) sta zadevo predstavila na klasičen način, s slikami in obrazložitvijo o nujnosti tega ukrepa. Prisotne sta seznanila z zgodovino urejanja parka v preteklosti, danes in kako se sprejemajo načrti o upravljanju gozdov. Kot je bilo pričakovati, so se mnenja križala, vendar smo dobili tudi strokovna pojasnila. Vsekakor smo bili z odzivnostjo gozdarske stroke zadovoljni da so se odzvali našemu vabilu, mnenja o tovrstnih posegih so pa vedno deljena.
V nadaljevanju smo spregovorili še o dogajanjih v mesecu maju in juniju, kjer bomo aktivni 27. maja 2023. na Dnevu Ljubljanskih planincev, ki bo v Domu črnuških planincev na Mali planini, 3.junija OVGN MDO Lj. organiziramo ogled Lovrenških jezer, ki nam ga financira MDO in 10. junija se udeležimo Dneva planincev 2023, v Kalu nad Hrastnikom.
Nevenka Rajhman
OVGN MDO Ljubljana
OBNOVLJIVI VODNI VIRI – HE MEDVODE
Slovenija ima izjemno vodno bogastvo. Ste vedeli, da ima skoraj 30.000 kilometrov vodnih tokov, kar jo glede na površino uvršča v evropski vrh? Prijetno šumenje potokov in rek deluje pomirjujoče, vodni tokovi pa odplaknejo vsakdanje skrbi vsaj za nekaj časa stran. Imajo pa tudi veliko uporabno vrednost, kar so vedeli že naši predniki; dajejo energijo, poganja stroje, predvsem pa daje in plemeniti življenje.
Voda je moj element; ni čudno, saj mi je »položena v zibelko«. Figurativno, seveda. Rojena sem v kraju/mestu, kjer se stekata dve pomembni slovenski reki. Sava in Sora. Medvode so namreč dobile opisno ime Zwishenwasseren ravno zaradi geografske lege, med vodama. Ko sem zbirala gradivo za naš tokratni izlet Odseka za varovanje gorske narave, sem med zgodovinskimi viri našla tudi zapis o množici mlinov, ki so v širši okolici Medvod že v 19. stoletju neutrudno mleli žita, rožičevo moko, ješprenj, proso, laneno seme in pridobivali laneno olje. Že leta 1827 je bilo ob dveh potokih nad Presko kar 14 mlinov za laneno olje, v širši okolici Medvod pa celo 46.
Vodne vire so predniki uspešno koristili v začetku industrijske revolucije za energijo papirnice Goričane, tekstilne tovarne, tovarne olja, lesno-predelovalne industrije in kemične industrije. Medvode so se pričele razvijati, posebej po letu 1870, ko je bila skozi kraj zgrajena železnica. V letu 1948 je prišla na vrsto realizacija projekta zajezitve Save, gradnja pregrade in v letu 1953 v obratovanje predana HE Medvode.
O poteku gradnje 1948-1953 so člani Kinoamaterskega kluba ELEKTRO pripravili 20-minutni črno-beli dokumentarni film, ki je dostopen za ogled na spletni strani Savskih elektrarn, tretji po vrsti, zavihek HE Medvode https://www.sel.si/filmski-arhiv
Nekaj osnovnošolskega znanja je bilo potrebno obnoviti, predvsem terminov GENERATOR, TURBINA, AGREGAT, TRANSFORMATOR, PRENOS ENERGIJE, ZAPORNICA… Pomagali so zapisi na Wikipedija, kot vedno :
»Vódna turbína je pogonski stroj, pri katerem se potencialna energija vode pretvarja v mehansko energijo, ta pa se z električnim generatorjem pretvarja v električno energijo. Turbina in generator tvorita turboagregat. Glede na pretvorbo energije vodne turbine delimo v dve skupini: enakotlačne (akcijske) vodne turbine s prostim curkom (Peltonova turbina) in nadtlačne (reakcijske) vodne turbine, kot sta Francisova turbina in Kaplanova turbina. Enakotlačne turbine so delno oblite in morajo biti za normalno obratovanje postavljene na spodnjo gladino vode, nadtlačne pa so polno oblite in izkoriščajo celotni padec vode od zgornje do spodnje gladine.
Hidroelektrarna Medvode (kratica HE Medvode) je ena izmed hidroelektrarn v Sloveniji. Leži na reki Savi. Spada pod podjetje Savske elektrarne Ljubljana. Na reki Savi trenutno obratuje 8 hidroelektrarn; 3 so na zgornji Savi, 5 jih je na Spodnji Savi.
Gradnja se je pričela leta 1947, pri čemer so pri gradnji sodelovali tako slovenski kot jugoslovanski delavci ter tudi zaporniki. Poleg gradnje samega objekta hidroelektrarne in jezu so delavci zgradili še kompleks stanovanjskih objektov. Hidroelektrarna z jezom je bila postavljena leta 1953, ko je zaradi dviga gladine reke nastalo Zbiljsko jezero. Slavnostna otvoritev je potekala 1. avgusta, medtem ko je pričela hidroelektrarna delovati 1. decembra istega leta. »
Izjemno število udeležencev ( 36 ) me/nas je nekoliko presenetilo. Strokovno vodenje in predstavitev gradnje in delovanja elektrarne je imenitno opravil g. Mitja Dušak, mag. elektroenergetike, strokovnjak in poznavalec področja. Izčrpno pojasnilo delovanja vodne elektrarne je plastično predstavil na izdelani maketi HE Medvode, ki je reprezentativna in v prerezu prikazuje tok vode in delovanje elektrarne. Pozorno smo prisluhnili, posebej naši moški kolegi, elektrotehniki po izobrazbi. »Jakotokaši« in »šibkotokaši«, ponosna sem na vas. Opazili smo, da je okolica zavarovanega objekta izjemno lepo urejena, parkovne in gozdne površine primerno vzdrževane, na ogled je tudi tehnična dediščina, nekakšna »forma-viva«. No, tu je prišlo prav znanje iz osnovne šole. Turbine. Kaplanova? Francisova? Peltonova?
Po ogledu smo se malce razpršili; del skupine si je ob povratku »posladkal« brbončice v kavarni Stan v bližini, nekateri smo podaljšali do rekreacijskega centra Zbiljsko jezero. Narava je lepa, tudi ko ni jasnega sončnega dne in tudi takrat, ko jezero ni čarobno zeleno, temveč kavno rjavo. So pa zato zvesti labodi čuvali gnezda svojih skrbnih izbrank, ki so trmasto valile jajca v gnezdih na samem obrežju jezera, tik ob sprehajalni poti. Zvestoba, dvojina, skrb za izbranca, partnerja, družino…..lepe lastnosti, kajne?
Misli zbrala in osebno noto dodala.
Nadja
Kamnik, 15.4.2023
PO ORLOVI POTI OB REŠKEM JEZERU
V soboto, 24. 9. 2022 se je na izlet po Orlovi poti podalo 42 udeležencev iz naslednjih planinskih društev: Pošta in Telekom, Mercator, Viharnik, RTV, Iskra Ljubljana, Obrtnik, LPP, Polž, Šmarna gora in Ljubljana-Matica. Izlet je bil v programu Odbora za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljana. Da bi omogočili udeležbo večjemu številu pohodnikov, je MDO PD Ljubljane plačal prevoz s posebnim avtobusom.
Zahodno in južno od naselja Kočevska reka teče Reški potok, ki kasneje ponikne. Leta 1978 so ga pregradili in zavito dolino za betonskim jezom je zalila voda. Ribiči so v tako nastalo Reško jezero vložili več vrst rib, te pa so privabile ribojede ptice, med katerimi je tudi orel belorepec. Belorepec je dolg do 91 cm, tehta 4 do 7 kg, razpon njegovih kril pa znaša 220 do 260 cm. V naravi živi do 35 let, v ujetništvu pa do 50 let. Največ se hrani z ribami, lovi pa tudi ptice in sesalce do velikosti lisice. Na dan potrebuje približno pol kg hrane. V Kočevski reki so gnezdo beloglavca prvič opazili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Do leta 2000 je bil par orlov pri vzreji zaroda zelo uspešen, pozneje pa ne več. Za to so izboljšali razmere za uspešno gnezdenje. Zgornji del jezera so uredili kot ribji rezervat, omejili sečnjo, vzpostavili nadzor nad gnezdom, obiskovalce pa preusmerili na 1300 m dolgo Orlovo pot ob spodnjem delu jezera. Za pot skrbi Zavod za gozdove Slovenije.
V prijetnem, delno oblačnem vremenu so krenili na pot v kraju Kočevska reka. Kot se za naravovarstvenike spodobi so se potiho podali na dobro označeno pot in uživali v tihoti obsežnih gozdov Goteniške gore. Na tem pohodu so ob skrbno postavljenih panojih izvedeli mnogo zanimivosti o belorepcu in njegovem življenjskem okolju. Torej ta pohod ni bil le poučen in bil je tudi malce skrivnosten, saj so se gibali v območju, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaprto za javnost. Ob povratku na Kočevsko reko so se sprehodili po naselju, si ogledali razmeroma novo cerkev sv. Janeza Krstnika s čudovitimi vitraji ter se ustavili v manjšem bifeju, kjer so bili hitro in poceni postreženi. Zadovoljni, ker je bil pohod res nezahteven, so se popoldne vrnili v Ljubljano. Slišati je bilo želje po še podobnih akcijah.
Ta izlet sta pripravili Nevenka Rajhman, vodja odbora za varstvo gorske narave pri MDO PD Ljubljana, in Marinka Koželj Stepic, vodnica PZS in vodja odbora za informiranje in propagando pri MDO PD Ljubljana. Prva je obveščala društva in zbirala prijave, druga pa je opravila ogledno turo, rezervirala avtobus in izlet tudi vodila.
Besedilo: Marinka Koželj Stepic, foto: Franjo Merše
S klikom na sliko se le-ta poveča in tudi upravlja
V soboto, 10. in nedeljo, 11. 9. 2022, smo bili na strokovni ekskurziji na Monte Roso, Peninske Alpe, Švica/Italija.
Na vožnjo smo se podali že v petek v poznih večernih urah. V Alagno Valsesio smo prispeli malo pred pričetkom obratovanja žičnice ter v miru pripravili opremo in nahrbtnike. Z žičnico smo se zapeljali do zgornje postaje Punta Indren (3275 m) ter se povzpeli do koče Rifugio Gnifetti (3647 m).
Pri koči smo prikazali in povadili ledeniško navezo in reševanje iz ledeniške razpoke. Potem smo med vzponom na Piramide Vincent (4215 m) še v praksi izvajali gibanje ledeniške naveze in premagovanje ledeniških razpok ter se po kratkem počitku na vrhu vrnili nazaj do koče.
Drugi dan smo se povzpeli do Capanna Regina Margherita (4559 m), ki se nahaja na vrhu Punta Gnifetti (4559 m). Gre za najvišje ležečo kočo v Evropi. Med sestopom proti Rifugio Gnifetti smo osvojili še vrh Balmenhorn (4167 m). Po malici in počitku pri koči smo se spustili do zgornje postaje žičnice Punta Indren (3275 m) ter se odpeljali v dolino. Domov smo prispeli v poznih večernih urah.
Niko Bertoncelj
Načelnik vodniškega odbora MDO PD Ljubljane
Abraham PD Delo oz. (skoraj) 50 planincev za 50 let
Člani PD Delo smo se v nedeljo, 12. 9. 2021, ob 9. uri zbrali na kavi v Dobrovi in nestrpno pričakovali dolgoletne prijatelje iz PD Grafičar. Mudilo se nam je začeti dan, ki je obetal lepo vreme in praznično druženje. Ko so javili, da so blizu, smo se odpeljali do Polhovega Gradca (365 m), kjer smo se po epidemičnem letu maloštevilnih srečanj prisrčno pozdravili. Predstavili smo načrt izletov za tri težavnostne stopnje in Janez, ki je vodil najtežjo, se je s svojo skupino kar takoj odpravil. Ostali smo se prestavili na parkirišče za polhograjsko graščino in se razdvojili. VEČ na PD Delo
PLANINSKA OBHODNICA KLAUSTRA,
PO POTI KAMNITIH BRANIKOV NEKDANJEGA RIMSKEGA IMPERIJA
(CLAUSTRA ALPIUM IULIARUM)
Planinski vodniki PZS v MDO planinskih društev Ljubljane so odgovorne osebnosti in se za svoja poslanstva tudi licenčno usposabljajo vsake tri leta. Poleg tega se iz svoje radovednosti in za udeležence posebej, za vsako turo pripravijo in pobrskajo po literaturi teh krajev in geografske točke povežejo z zgodovinskimi trenutki, tako planinskimi kot čisto zgodovinskimi.
Prav zato se je porodila zamisel o zgodovinski planinski tranzvenzali, ki naj poteka vse od Reke (Rijeke) pa tja do Mosta na Soči, koder je v prvi polovici prvega stoletja potekala rimska zapora, ki je strateško branila Rim pred barbarskimi narodi, ki so upadali v ta prostor. Več …
DAN ALPSKE MOŽINE – Planina za Liscem (1346m ) 7. avgust 2021
Organizacija letošnjega dneva alpske možine je potekala v organizaciji PD Bohinjska Bistrica in Odseka VGN, točneje sta pohod in izvedbo letos vodili Tina Bijol – PD Bohinjska Bistrica, tudi letošnja tečajnica seminarja VGN in Mojca Gorjup – PD Srednja vas, vodja odseka VGN. Več…
IZLET V DOLINO KAMNIŠKE BISTRICE 12. 6. 2021
MDO PD Ljubljana in PD LPP sta organizirala izlet v dolino Kamniške Bistrice. Ta dolina ima veliko naravnih znamenitosti.
Pred približno 25.000 leti je tej dolini kraljeval mogočen ledenik, ki naj bi segal od vrhov Grintovcev do Kraljevega hriba nasproti nihalke na Veliko planino. Ko se je ledenik topil, je alpska reka, današnja Kamniške Bistrica, oblikovala to dolino. Pri tem je s seboj nosila skale različnih velikosti. Številne je zdrobila oziroma obrusila. Tako je nastala ledeniška morena, za seboj pa pustila tudi večje, neobdelane skale, ki se imenujejo ledeniški balvani. Naš izlet je bil namenjen predvsem ogledu največjih treh balvanov. Več …
Prikaz vseh panelov, kateri so bili razstavljeni v planinskem muzeju v Mojstrani. … Klik na sliko!
PERUN 9.4. 2012
Na velikonočni ponedeljek, 9. 4. 2012 se bomo ob 6,40 zbrali pod halo Tivoli in se s posebnim avtobusom odpeljali našemu cilju naproti. Spotoma bomo lahko občudovali lepi, stari mesti ob Liburnijski obali, Opatijo in Lovran.
Perun (881 m) je vrh v južnem delu Parka prirode Učka. Najvišji vrh Učke, Vojak, 1401 m, slovenski planinci že kar dobro poznamo.
Tokrat bomo hodili po bajeslovno-zgodovinski poti Trebišća – Perun. Pot so pripravili zanesenjaki iz Parka prirode Učka v sodelovanju z Univerzo v Zagrebu. Pot nas bo ves čas vodila po neokrnjeni naravi, skozi bolj ali manj zapuščene zaselke. Ob poti so postavili 14 panojev, na katerih je prikazana zgodovina domnevne prve naselitve Slovanov ob Kvarnerju ter božanstev, v katere so verovali, da so njih varovala pred zlim.
Pot bomo pričeli v Mošćenicah (180 m). Sprva bomo hodili po vozni poti, kasneje po stezi. Po dveh urah hoje bomo prispeli do križišča in tu zavili v gozdu strmo desno in v manj kot 1 uri prispeli v Potrebišće. Od tu je še dobro uro hoje po razmeroma odprtem svetu do vrha Perun. Povratek bo do križišča po isti poti, nato pa se bomo spustili po gozdu strmo navzdol v Trebišće. Sledila bo še zložna pot v Mošćeničko Drago. Za celotno pot, ki tehnično ni zahtevna, bomo potrebovali 7 – 8 ur hoje.
Potrebna oprema: dobri pohodniški čevlji, pohodniške palice, športna oblačila, nekaj proti mrazu, vetru in morebitnemu dežju, hrana in pijača. Ob poti ni nobene možnosti prehranjevanja. Cena prevoza bo znana ob prijavi.
Pa še to: V kolikor bo v avtobusu še prostor in če kdo ne bi šel na razmeroma dolg pohod, se lahko pelje z nami do Opatije, se tam sprehaja, lahko gre plavat v enega od hotelov in se pozno popoldne zopet z nami vrne v Ljubljano.
Marinka Koželj Stepic
