SREČANJE PLANINCEV MDO PD LJUBLJANA

V soboto 25. 5. 2013 sta organizirala MDO PD Ljubljane in PD Obrtnik 43. tabor ljubljanskih planincev na Govejku. Tabor običajno organizira MDO PD Ljubljane skupaj z društvom, ki v tistem letu praznuje okrogli jubilej delovanja. PD Obrtnik letos slavi kar 60 let uspešnega delovanja.

Kljub slabemu vremenu so se srečanja udeležili planinci iz 9 planinskih društev in seveda gostitelji. Člane PD Medvode, PD Kočevje, PD Polž, PD Iskra Ljubljana, PD Šmarna gora in PD Drago Bregar so pripeljali kar predsedniki teh društev.

V kulturnem delu programa, ki ga je povezoval igralec Srečko Kermaver, so sodelovali Kranjski kvintet in kantavtor Marjan Grosek. Prisotne je najprej nagovoril predsednik PD Obrtnik, Miro Miloševič, ki je kratko orisal pestro zgodovino društva, še posebej Govejka, kjer so leta 1935 kupili staro kmetijo in jo preuredili v prijeten dom obrtnikov. Nato je nagovorila prisotne podpredsednica PZS, Slavica Tovšak, ki je pohvalila delovanje MDO, iskreno čestitala PD Obrtnik za visok jubilej ter poudarila, da slavimo v okviru PZS še druge jubileje, med drugim 60-letnico Slovenske planinske poti od Maribora do Ankarana. G. Tovšakova je PD Obrtnik podelila tudi jubilejno listino.

Ob koncu je prisotne pozdravila tudi predsednica MDO PD Ljubljane, Marinka Koželj Stepic in pohvalila vse prisotne za pogum, da so prišli kljub deževnemu vremenu ter jih povabila na 44. tabor ljubljanskih planincev, ki bo zadnjo soboto v maju 2014.
V spomin na prvega načelnika SPD, Frana Orožna so prebrali nekaj pomembnih dogodkov iz njegovega bogatega življenja.

FRAN OROŽEN

Od njegove smrti je preteklo lani natanko 100 let.Kdo je bil ta mož? Od začetkov organiziranega planinstva na Slovenskih tleh so nam bolj znana imena: Jakob Aljaž, Janko Mlakar in drugi.Pa vendar je bil v začetku Slovenskega planinskega društva najbolj pomemben mož, saj je bil prvi predsednik Slovenskega planinskega društva.
Rodil se je konec leta 1853 v Laškem, kjer je preživel otroška leta. Po gimnaziji v bližnjem Celju se je kot mnogi Slovenci odpravil na Dunaj, kjer je študiral zemljepis in zgodovino. V osemdesetih letih je služboval na državnem moškem učiteljišču v kopru, nato krajši čas v Novem mestu in na državni realki v Ljubljani. Od leta 1889 pa do smrti leta 1912 je poučeval zemljepis na cesarsko kraljevem moškem učiteljišču v Ljubljani. Ker je spoznal potrebo po bolj metodičnem pouku, je objavil vrsto člankov, pisal šolske knjige in priredil globus s slovenskimi imeni ter več stenskih zemljevidov. Njegovo najpomembnejše delo pa je zagotovo Vojvodina Kranjska, ki je v dveh delih izšla v začetku 20. stoletja.
Bil je izredno dejaven v več društvih. Bil je prvi predsednik Društva slovenskih profesorjev, odbornik Muzejskega društva za Kranjsko ter član društva za raziskovanje podzemeljskih jam. Ta njegova dejavnost in visoka narodna zavest sta ga pripeljali tudi na ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva 27. februarja. 1893 k Maliču v Ljubljani. Bil je izbran za prvega načelnika. Slovensko planinsko društvo je uspešno vodil prvih 15 let. zagovarjal je, da Slovensko planinsko društvo ne bo gojilo vratolomne turistike, kar pa ni bilo ravno po godu Jakobu Aljažu, ki je hotel Nemcem iztrgati Triglav.
Na pobudo Frana Orožna so postavili že leta 1984 prvo planinsko kočo in sicer na planini za Liscem pod Črno prstjo. Slovesna otvoritev koče je bila 15. 7. 1894. Bilo je zalo slovesno, saj se je že dan prej z železniške postaje v Lescah na okitenih vozovih pripeljalo v Bohinj več kot 40 izletnikov. Naslednjega dne ob 9. uri je Fran Orožen svečano odprl kočo in se zahvalil vsem, ki so pomagali pri gradnji koče. Sledil je nagovor odbornika Josipa Hauptmana, ki je poudaril velike načelnikove zasluge za razvoj Slovenskega planinskega društva ter kočo krstil po njem. Načelnik se je za to zahvalil ter zagotovil, da bo ta dan ostal v spominu kot najlepši dan v njegovem življenju.
Fran Orožen ni spadal med drzne hribolazce, ki so se dobro počutili na ozkih skalnih stezah, rad pa je imel sprehode v naravi. V prvih letnikih Planinskega vestnika je med drugim udi dosti pisal in sicer o Valentinu Vodniku, Rogački gori, Golteh, Mrzlici, Lisci, potovanju na severno slovensko jezikovno mejo in o Valentinu Staniču. V koledarju družbe svetega Mohorja za navadno leto 1903 je objavil obsežen prispevek o svetem Kumu, v katerem pravi takole: “Slovenci so od nekdaj radi hodili na božja pota in posebno radi k cerkvam, ki so sezidana na visokih gorah. S tem je slovenski narod jasno pokazal, da ima poleg pobožnega čuta tudi pravo srce in razum za prirodne krasote svoje domovine.
Leta 1913 je v Carnioli o Franu Orožnu napisal Milan Pajk, geograf in zgodovinar: Fran Orožen je bil izredno blaga duša, mehkega srca in mirnega temperamenta: skromni mož je neumorno delal, a tega ni razglašal, bil je malobeseden, nasprotnik bleščečih govorov. Kolegi so ga visoko spoštovali kot odkritega prijatelja, učenci kot dobrohotnega učitelja.
Njegovi mnogoštevilni spisi iz raznih panog zemljepisne vede in njegovo naporno delovanje pri različnih kulturnih društvih kaže, da je moral poleg uradnih dolžnosti v svojih prostih urah opravljati ogromno dela. Zato so mu prezgodaj opešale moči: umrl je 26. novembra 1912 pri svojih 59 letih starosti.

Po prebrani biografiji geografa, učitelja, velikega prijatelja mladine in ljubitelja planin Franca Orožna je nato Miro Miloševič vse povabil k ponovnemu odkritju plošče. Ta je bila dolga desetletja prekrita z drugo. Prvotna je bila postavljena leta 1935 ob priliki blagoslovitve prenovljene domačije. Na vrsto je prišel golaž, ki je bil tokrat za vse prisotne brezplačen.

Narodno-zabavni ansambel Maj je pričel igrali za ples in kar precej parov se je vrtelo do poznih popoldanskih ur.

Marinka Koželj Stepic